Slavko Štefančič: »Dober dan!« sem jasno, glasno in odločno pozdravil. Kot da sem odvrgel bombo. Bum, tresk, refleksni gib, začudenje, presenečenje, vprašujoči pogled in nerazločno zabrundan odgovor : »… dan« ali pa sploh nič.
To se nama največkrat dogaja na Golovcu in tudi drugje v sredogorju ni dosti bolje. Med pravimi planinci je bolje in tudi bolj pristno in prisrčno. Vljudno je, da mlajši pozdravi starejšega in moški prvi pozdravi žensko itd. Bonton pač.
V tujini, kar pa ne pomeni nekje daleč proč, temveč v naši neposredni soseščini, takoj ob nekdanji državni meji, sva doživela pristnejši odnos. Vsak, ki sva ga srečala, naju je že vnaprej pozdravil in ko sem spraševal za določeno informacijo, sem naletel na neverjetno prijaznost in ustrežljivost. In tudi jih ni bilo malo, ki so govorili slovensko, ponosno, pošteno in veselo. To so naši zamejci in hvaležna sva jim, da sva jih srečala.
Današnji pohodniški izlet sva namenila obisku doline Glinščice pri Trstu. Na internetu sem našel informacije, navodila in napotke. Prebral sem več različnih navodil in si tako ustvaril saj približno sliko, kam bova šla. Na spletni strani gore-ljudje v iskalnik vpišem Glinščica. Odpre se mi opis Glinščice in na desni strani navodilo za izlet po dolini. Z velikim zanimanjem sem sestavek večkrat prebral tako, da sem ga znal že na pamet. Zraven navodil sem pripel še stiskan zemljevid in tako sem bil prepričan, da imam popolno informacijo. Žal ni bilo tako. Sedaj pa lepo po vrsti!
Brez težav sva se pripeljala v San Lorenzo ali po naše Jezero. Mimogrede bi bilo zelo zanimivo vedeti, od kod kraju ime Jezero, ko pa je tako visoko nad dolino in daleč naokoli ni nobenega jezera.
S ceste Kozina–Bazovica sva, kot je kazal smerokaz, pravilno zavila levo. Po nekaj sto metrih prevožene poti je križišče brez oznak in tudi v navodilih ni pisalo, kam naprej. Po intuiciji sva nadaljevala naravnost in prav sva se odločila. Na začetku vasi je cerkvica, posvečena svetemu Lovrencu, in tudi tu se da parkirati. Peljala sva se naprej v vas. Pred gostilno na levi je spet manjše parkirišče in tu sva parkirala. Navodila pa omenjajo parkirišče na koncu vasi, ko se cesta že začne spuščati. Res je tu parkirišče, nekoliko visi navzdol, kar niti ni pomembno. Ni pa omenjeno razgledišče, nekaj korakov za informacijsko tablo, ki nudi prekrasen panoramski pogled poti, ki jih nameravamo prehoditi in ki sva ga odkrila šele na koncu, ko sva se svoj pohod zaključila.
Če koga zanima, naj omenim, da je gostilna med 15. in 18. uro zaprta. Ker te informacije vnaprej nisem poznal, sva ostala brez dobrih njokov ali lazanje, ki sva si jih tukaj nameravala privoščiti.
Svoj pohod sva začela, po navodilih, od cerkve, čeprav bi lahko začela tudi na parkirišču in kot se je kasneje pokazalo, bi bila to boljša odločitev.
Torej od cerkve, mimo rampe po dobro uhojeni stezi. Kmalu pa prispemo do križišča treh stez. Katera je prava!? V navodilih o tem nič kakor tudi ne, da naj sledimo belo-modri markaciji oziroma da te markacije niso primerne. Vem, da pri nas v naših gorah upoštevamo samo rdeče-bele okrogle markacije. Na tleh zagledam belo-modro črto, ki se prelomi v levo stran, ter nobene druge označbe. Table z napisom, kam vodi pot, ni nikjer. Slediva markaciji in vedno bolj se mi dozdeva, da smer poti ni prava. Spet po navodilih nama bi moral pogled uhajati na desno v smeri slovenske Istre in Tržaškega zaliva. Midva pa nisva videla nič, nobenega razgleda. Sumljivo. Nadaljevala sva še samo zato, da ugotoviva, kam bova prišla, ter se nato preusmeriva na novo pot. Prišla sva v Pesek, kraj ob cesti med Kozino in Bazovico. Popolni polom in izguba skoraj štirideset minut. Krivec se bo seveda izgovarjal, da je priporočil uporabo zemljevida, ki pa bi morala biti vojaška specialka, ker v nedavno izdanem zemljevidu ni vrisanih peš poti doline Glinščice ali po italijansko Rosandre. Še najbolj sem se jezil nad seboj, ker ko sem začutil, da nekaj ni v redu, tega nisem upošteval.
Malo sva se vrnila po smeri, od koder sva prišla, ter nato po orientaciji in kompasu v glavi prikorakala na stezo, ki je očitno nekoč bila železniška proga. Nadaljevala sva po njej do Drage in naprej do prvega tunela. Ko sva prehodila še naslednji tunel, sva zavila levo, strmo navzdol, proti Botaču (Bottazzo). Nekje na sredini je dobra razgledna točka in tu sem sedaj ponovno nastavil svoj občutek za orientacijo, ker napisanim navodilom nisem več zaupal. Gostilna v Botaču je po pripovedovanju domačina prava zlata jama. Je edina v dolini in tudi pohodnikom pride prav v pravem trenutku. V pravilni slovenščini je na vhodu napis, da hrano iz nahrbtnika pojejte na travniku. V tem času je bila gostilna popolnoma zasedena. Pijačo sva si odnesla ven pred gostilno in to naju sploh ni motilo. Planirala sva počitek in malico iz nahrbtnika šele kasneje pri cerkvi svete Marije, kar sva v nadaljevanju tudi storila.
Po osvežitvi in prijetnem klepetu z domačinom sva nadaljevala tik ob reki, ki sva jo nato kmalu prečkala ter tako prešla na drugo stran doline, ki jo imenujejo Griže. Občino Dolina, kamor spada naravni park, morava pohvaliti, saj vzorno skrbi za varno pot obiskovalcev. Pot je utrjena, kjer je potrebno, je zavarovana z močno ograjo in na strmejših delih vzravnana z lepo narejeno škarpo in lično izdelanimi močnimi lesenimi mostički. Da pohodnikom zagotovijo varen korak, je na nekaterih mestih lično izdelano stopnišče iz kamna, ki ga tu res ne primanjkuje.
Pot se rahlo vzpenja in kanjon je vedno večji. Kmalu na najini desni strani opaziva slap Supet, ki strmo pada v nadaljevanje struge po kanjonu. Nad nama, levo je cerkev svete Marije, kjer sva že v naprej predvidevala počitek. In ponovno, ker sva tukaj prvič, nisva vedela za lepšo in primernejšo pot do cerkvice. Nama pa je med strmim vzponom po kamnitem melišču kmalu postalo jasno, da takega cerkvenega objekta brez pravega pristopa ni mogoče zgraditi. Priplezala sva cerkvi za hrbet. Privoščila sva si pošten počitek, malico iz nahrbtnika ter uživala v razgledu. Višje gor, do spominskega obeležja odličnemu italijanskemu plezalcu Emiliu Comiciju, se nisva povzpela in sva to pustila za naslednji obisk doline. Po normalnejši stezi sva se spustila nazaj do glavne poti v smeri izhoda iz kanjona. Na nasprotni strani sva občudovala mogočno skalovje, kjer so nekateri poizkušali svoje plezalne sposobnosti, videli so se vhodi v tunele in z očmi iskala, kje je vodila solna cesta, ter oprezala za »Jamami z okni«. Visoko zgoraj na samem robu doline sva videla hiše San Lorenza in z dna kanjona se nama je zdel nedosegljiv. Toda do tja sva se morala povzpeti, ker sva tam pustila najin avto. Na izhodu iz doline in na začetku Boljunca (Bagnoli) sva prečkala reko in se zagrizla v strmo pot navzgor mimo Zabrežca (Mocco) in Boršta (S. Antonio in Bosco). Kmalu po odcepu steze, ki vodi do razgledišča pri Zabrežcu, sva prišla do razcepa poti brez markacije in smerokazov. Šla sva v levo in prišla na asfaltirano cesto, ki pelje iz Boljunca do San Lorenza. Nisva se več vračala in sva nadaljevala po asfaltu in vijugasti cesti med zelo zanimivimi privatnimi hišami, vinogradi in kakiji. Tokrat sva z vsakim korakom navzgor vedno lepše opazovala razgled po Tržaškem zalivu, dokler nisva obrnila hrbta zalivu in prišla do parkirišča in razgledne ploščadi, ki sem jo že na začetku omenil. Privoščila sva si čudovit razgled in se oddahnila. Začel se je prezgodnji zimski večer in prekrasni sončni zahod je napovedoval tudi jutrišnje lepo vreme v nasprotju z vremensko napovedjo. Nedelja je res bila lepa in sončna ter sveža in hladna. Danes je ponedeljek in zunaj sneži. Primerno vreme za zapisovanje čudovito doživetega izleta, ki ga nameravava ponoviti s prijatelji, saj imam sedaj izkušnjo več.
Slavko Štefančič